Boban Pauković

Svetovalec za zdrav način življenja

Dobrodošli v moji zgodbi

Celo življenje sem se ukvarjal s športom, že pri 15 letih sem začel hoditi v fitnes, treniral sem tudi borilne veščine in se ves čas pravilno prehranjeval. Zdrava prehrana in rekreacija sta imeli zelo velik pomen v mojem življenju in kot prehranski svetovalec in fitnes trener sem pomagal tudi drugim. Kljub temu, da sem imel kar nekaj znanja in se trudil živeti zdravo, me je izdalo zdravje. Celo tako zelo, da sem bil na robu smrti. Zdravniki mi niso znali pomagati, izvlekel sem se sam. Tu je moja zgodba.

Začetek bolezni

Moje zdravstvene težave so se začele leta 2014. Bil sem utrujen, kar naenkrat so se mi začele močne driske, dobil sem razjede v ustih, bil sem bled in z ogromnimi podočnjaki. Vse to sem pripisoval oslabljenemu imunskemu sistemu, stresu, pretiranemu delu in preveliki količini treningov. K zdravnikom nikoli nisem maral hoditi, čakal sem, da si organizem sam opomore.

Pred vsakim poletjem sem imel navado povečati količino kardio treningov, ob vsem tem pa sem tudi veliko delal in premalo spal. Fizično sem se sicer dobro počutil in pazil sem na prehrano, ampak kljub temu sem imel povsem uničeno prebavo. Kljub počitku je bilo vsak dan huje. Bolelo me ni nič, sem pa imel močne driske, iz dneva v dan več.

Delal sem vse tisto, kar počnejo ljudje s prebavnimi težavami, jedel prepečenec in počival, a nič ni pomagalo,stvar se je samo še stopnjevala, uničeni prebavi so se pridružili refluks, hiranje, bolečina v trebuhu in močni krči. Od bolečin sem šepal pri hoji, kljub ogromnemu pragu bolečine. Bil sem popolnoma drug človek, dobesedno sem umiral od bolečin.

Naposled sem le odšel k zdravniku. Takoj mi je rekel, da imam akutno vnetje želodčne sluznice in mi predpisal zdravila proti kislini ter medicinsko oglje proti driski. Pa ni pomagalo. Kar hitro je sledil nov obisk pri zdravniku in ta mi je predpisal še večjo dozo zdravil. Sledilo je še več bolečine in še več težav: slabost, driska, težke noge, refluks, zgaga, ker nisem mogel jesti, sem začel hirati.

Prvi pregledi in zdravljenje s strani zdravnikov

Zdravniki so mi govorili samo to, da sem hipohonder, jaz pa sem umiral od bolečin. Tudi specialisti niso ugotovili nič pretresljivega, razen rahlega vnetja. Niso mi pa vzeli odščipa za bakterijo helicobacter pylori, kar je bilo usodno! Gastroenterolog ni opravil testa na bakterijo helicobacter pylori!
Naročil mi je le , naj se še naprej zdravo prehranjujem, jemljem zdravila proti kislini, pijem čim manj alkohola in naj se ne sekiram. Jaz sem imel pa vse več težav, drisko, vse manj je bilo hrane, ki sem jo lahko jedel.

Ko mi je osebni zdravnik svetoval, naj se umirim, ker naj bi se mi vse skupaj lahko dogajalo tudi na psihični bazi, mi je bilo dovolj vsega. Zamenjal sem zdravnika in samoplačniško opravil test na omenjeno bakterijo. Izkazalo se je, da jo imam. Nova zdravnica mi je dala antibiotike, ki pa že spet niso pomagali.Ko sem po 14 dneh prišel nazaj v ambulanto, mi je– ne da bi karkoli preverila– predpisala le še močnejše antibiotike. Takšne, ki se jih ne sme jemati kar tako, takšne, ki so mi sčistili celo črevesje.”

Od takrat naprej se mi je življenje obrnilo na glavo. Ne samo, da sem imel driske, tudi shujšal sem, izjemno mi je padel pritisk, imel sem težave z aritmijo, imunskega sistema sploh nisem več imel. O dobri koncentraciji in spominu sem lahko samo še sanjal. Tisto kar je bilo najhuje – nisem več čutil mišic, nisem čutil nog! Nisem mogel normalno niti hoditi niti sedeti…

Zdravniški pregledi

Pošiljali so me k različnim specialistom in vsak teden opravljali različne preiskave – bil sem na gastroskopiji, kolonoskopiji, na ultrazvoku, na pregledu avtonomnega živčevja. Moja zdravnica ni pravilno prebrala izvida od testiranja na bakterijo e. coli in mi je kljub negativnem izvidu predpisala še antibiotike, ki jih sploh nisem potreboval! V neki fazi sem hkrati jedel kar pet vrst antibiotikov.
Edino, kar mi je vedno kazalo zelo dobro, je bil hemoglobin v krvi. “Zdravniki so se izgovarjali na mojo dobro kri in naj me ne skrbi, dokler je kri v redu. A kri je bila dobra samo zato, ker sem se celo življenje ukvarjal s športom, nisem kadil, nisem pil, vedno sem se zdravo prehranjeval. Opozarjal sem jih, da se bo kmalu spremenilo tudi to.

Vse skupaj se je vleklo in medtem ko čakaš na preglede in rezultate le teh, preživljaš živi pekel. Dokler obstaja sum, da je kaj tako resnega, ne moreš normalno funkcionirati, grozne misli se ti podijo po glavi . Najhuje je bilo, ko so mi zdravniki povedali, da sumijo, da so to znaki multiple skleroze. “V zelo kratkem času sem zelo shujšal ., to pa me je tako psihično kot tudi fizično me je popolnoma spremenilo, bili sta me sama kost in koža.
Zdravnica mojega stanja ni jemala resno in ves čas sumila, da se zmišljujem, tako da je za mojo psihično uravnovešenost prosila za mnenje psihiatra.

Absurdno je to, da sem edino za ta pregled takoj dobil nujno napotnico, za ostale preglede, ki so bili res nujni, pa sem čakal šest do devet mesecev.Psihiater me je temeljito pregledal in ocenil, da sem povsem stabilna oseba. Rekel mi je, da težav s črevesjem zagotovo ne bom rešil pri njem.

Na koncu se je zgodilo še to kar sem ves čas opozarjal – padle so mi vrednosti hemoglobina. Postal sem anemičen in imel zelo povišane vrednosti jetrnih encimov. Vse skupaj se je vleklo kakšni dve leti, na koncu pa mi je zdravnik rekel besede, ki jih ne bom nikoli v življenju pozabil, besede , ki so najbolj bolele: Poglejte, gospod, tudi zdravniki imamo pravico včasih od kakšnega pacienta dvigniti roke…

Moja odločitev, da preživim

Poglobil sem sem se v iskanje in reševanje težav v želodcu in črevesju. Začel pa sem se tudi veliko sprehajati v naravi, v gozd sem hodil po kisik, na sprostitev. Vedno sem bil borec, ampak bilo je zelo težko, ker sem bil sam.Ko sem se sprehajal sam, sem se poskušal najti, se motivirati … Govoril sem si : zmorem, uspelo mi bo, zdrav sem. Ves čas sem imel v glavi, da je nekaj narobe s hrano, nekaj mi ne odgovarja, vse ostalo je samo posledica. Tudi fizično sem se spremenil – povsem shiran, neobrit in neostrižen. Večina ljudi se mi je posmehovala, me gledala z zaničevanjem. Ker sem bil čisto shiran, so mislili, da sem zapadel v drogo. Ta hoja po gozdu je bila borba z demoni, borba s samim seboj. Zadal sem si cilj, da bom vsakič naredil osemkilometrski krog. To je bilo v mojem stanju, kot da bi zdaj rekel, da grem en krog okoli sveta. Ko je bilo le možno, ko ni bilo nikogar, sem znal hoditi tudi po vseh štirih, to so bile takšne bolečine, da tudi jokati nisem več mogel,takšno je bilo moje trpljenje.

Joga kot način zdravljenja

Ko sem se poslovil od zdravnikov in se osredotočil na to, da bom ozdravel sam, se je začelo novo poglavje zdravljenja. Tisto, ko bolan in naiven človek nasede raznim ‘zdravilcem’, ki iščejo nemočne žrtve, ki se ne morejo braniti in niso racionalne pri svojih odločitvah. Hitro sem prišel do ugotovitve, da TO NE BO PRAVA POT. Bolan in naiven človek nasede raznim ‘zdravilcem’, ki iščejo nemočne žrtve, ki se ne morejo braniti in niso racionalne pri svojih odločitvah. Veljam za zelo racionalno osebo, a človek je v tem stanju pripravljen narediti vse, tudi kakšen kiks.

V vsem tem času mi je zelo pomagala joga, s katero sem se sicer ukvarjal že prej, a ne z restorativnimi položaji v terapevtske namene.

Prej sem določene asane (položaje) iz joge uporabljal v namene športa – da sem lažje naredil špago, da sem bil bolj gibljiv. Zdaj pa sem začel jogo prakticirati vsakodnevno, to je bil čas zame, čas, ko sem povezoval telo in um. To mi je pomagalo, da sem dobil nazaj svojo držo, da sem doumel, kje imam bolezen, kje sem zakrčen, kje se nabirajo toksini, kje so limfni zastoji …Vse bolj sem spoznaval svoje telo.

Tisto, kar jogo razlikuje od ostalih aktivnosti, je, da jo lahko prakticiraš tudi ob dneh, ko si zelo slab. “Ravno zato joge ne uvrščamo v šport, joga je način življenja. Obstaja namreč na tisoče asan in človek vedno lahko najde takšno, da jo prilagodi trenutni situaciji. Tudi če si invalid, popolnoma hroma oseba, imaš jogijske položaje, ki jih lahko izvajaš. To je nekaj najlepšega in v tem sem videl vedno več smisla. Žal mi je, da je joga zaradi sektaškega pristopa, omejevanj, kako izgledati, se oblačiti, biti vegan ali vegetarijanec, na slabem glasu. “Pri jogi ni nobenih tekmovanj, ne z drugimi ne s samim seboj. Enostavno se prepustiš trenutku.

Prehrana in pot do ozdravitve

Pripravil sem si določen protokol zdravljenja in ves čas povezoval um in telo – v prehranjevanje sem vključil samo živila, polna zelo pomembnih mikrohranil, odstranil potencialne in znane alergene in kar je najbolj pomembno poskrbel za presežek v kalorijah. Začel sem ponovno graditi svoj tempelj imenovan telo! Včasih sem bil predvsem omejen na fizičen del, potem pa sem začel razmišljati tudi o tem, kako hrana vpliva na notranjost človeka in kako zadovolji notranje organe – makrohranila, mikrohranila, vitamini, minerali, antioksidanti.

Bil sem živ primer človeka, ki je lahko zelo fit, zelo dobro izgleda, ima zelo dober športni performans, 10 km sem pretekel, ne da bi se zadihal, znotraj telesa sem pa gnil.

Ta protokol zdravljenja je bil dolgotrajen, sčasoma in zelo previdno sem v prehrano spet dodajal določena živila, zavestno prakticiral vse možne diete itd. Potrebno je bilo ogromno odrekanja in potrpežljivosti. Zelo sem postal pozoren na pesticide, ksenoestrogene,GSO, začel sem uživati le kvalitetno, lokalno in sezonsko hrano v zelo majhnih količinah, da ne bi obremenjeval obolelega prebavnega trakta. Na koncu je bil najbolj učinkovit recept neka zdrava, uravnotežena, normalna in lokalna prehrana , tako da zdaj zagovarjam vrnitev h koreninam, zagovarjam kmečko zdravo pamet!

Ampak rad bi opozoril, kar je pomagalo meni, ni nujno, da bo pomagalo tudi drugim. Kar je zdravo zame, ni rečeno, da je zdravo za vse. Ne zaupajte ljudem, ki ponujajo vsem univerzalno rešitev. Tega ni!

Bakterije, ki so me spravile na kolena

Veliko ljudi me sprašuje, ali sploh vem kakšno bolezen sem sploh imel? Vem, okužba z bakterijo Helicobacter pylori, ki ni bila pravočasno zdravljena. Potem pa je sledila popolnoma zgrešena procedura v zdravljenju, ko je bila bakterija odkrita oziroma, ko sem jo sam odkril! K zdravniku sem prišel s težavami v želodcu in drisko, oni pa so meni– zahvaljujoč nepravilnemu zdravljenju– sesuli cel imunski sistem( posledično sem se okužil še z mnogimi drugimi bakterijami, največ pa me je uničila invazija in razrast glivic (candida krusei) ter bakterij Klebsiella pneumoniae,Citrobacter freundii ,Escherichia spp.,Enterococcus spp.)povsem izpraznili in uničili črevesno floro ter ustvarili hormonski disbalans ( adrenalni zlom ,nenormalno nizek krvni pritisk, oslabljeno delovanje ščitnice in prenizke vrednosti inzulina). Njihova dokončna diagnoza je bila malabsorpcijski sindrom in neopredeljeni kolitis. Toliko širok pojem, da sem ga na koncu brez njihove pomoči pravzaprav sam opredelil.
Vse trpljenje se je končalo, ko sem se poslovil od zdravnikov, se prenehal ukvarjati z njihovim negativnim odnosom , boleznijo in samosmiljenjem ter se začel ukvarjati z zdravljenjem na svoj način.

Spomnim se trenutka, ko sem se lahko vrnil na fitnes. To ni več fitnes trening, kakršnega sem izvajal. Zunanjost mi ni več pomembna, osredotočam se na funkcionalnost telesa in mišic. Prej sem bildal ego, zdaj bildam mišice. Zakaj? Da me držijo pokonci in upam, da se mi nikoli več ne bo zgodilo, da bom hodil po vseh štirih.

Pogled nazaj in nov začetek

Na celotno bolezen danes gledam kot na neke vrste blagoslov. Ne sprašujem se več, zakaj se mi je to zgodilo, vedel sem, da moram narediti neko spremembo in sprejel dejstvo, da mora vsak nositi svoj križ. Mislim, da mi je tisti zgoraj pokazal, da telesa ne smemo trpinčiti in misliti samo na zunanjost, pač pa, da se je treba najti in povezati s telesom. Ko zdaj pogledam, kako izgledam, svojo miselnost in performans, je to kot noč in dan. Kot da bi se na novo rodil. Sam sebe imam rajši takega.

Sedaj pa čutim, da je moje poslanstvo pomagati drugim. Ljudje se moramo naučiti biti bolj prijazni in strpni drug do drugega, pokažimo malo več razumevanja, saj ena lepa beseda lahko nekomu spremeni življenje. Vsak ima svojo zgodbo, ki je ne poznamo! Ne obsojajmo, temveč raje pomagajmo!

Vedno sem se bal smrti, a ko sem ji bil tako blizu, da so me v spanju preverjali, če še diham, se nisem niti malo bal. Vsi so imeli večji strah od mene. Edino, česar sem se bal, je bila nemoč in velikokrat je ta nemoč povezana z neznanjem oziroma nevednostjo. Zdaj vem in zdaj imam znanje, znanje, ki ga bom z veseljem in celim srcem podelil z vami!